21. dan

Spala sem odlicno, lepo v postelji z lepo posteljino, ne v spalki. Zjutraj se je naredil precudovit dan, vendar se jekmalu obrnilo vse na glavo. V Spaniji zjutraj vse spi in sem morala cakati, da odprejo kaksen bar, da kaj pojem,  ker potemna poti ni nic. Pot do Finistere nisem, nisem nasla in mi je skoraj 1 ura sla in nekaj km brez veze. Ko koncno najdem pravo pot, pa se vreme zacne spreminjati, zacne pihati, nebo crno in sem si rekla, kaj bo pa sedaj saj moram 30 km prehoditi. No vreme res ni bilo prijazno, stalno je po malo dezevala in z morja je pihal mocan veter, tako da od te poti ni bilo tistih lepot, kot so napovedovali, pa tudi ni tako dobro oznacena, da sem parkrat zavila narobe in hodila nazaj, nagrada pa je bila, da sem morala cez eno manjso reko kar broditi, ker je voda prekrila vse kamne, nic ni bilo prijetno. Vsa premrazena, mokra sem prisla v Finistero, tukaj pa se je ponovila vcerajsnja pesem, nisem mogla spati v albergu, ker nisem imela stemplja,klju temu, da sem prehodila 30km, kako pa naj ga imam, ce mi ga upravnik alberga ni dal, za zjokat.Poiskala sem sem si drugo prenocisce, se stusirala, spravila k sebi, potem pa odsla do rta Finistere- 3,5 km do tja. Vse ne more biti slabo, ko sem prisla do tja se je naredilo cudovito pozno popoldne.Vsedla sem se na eno skalo nad sirnim oceanom in uzivala ob gledanju te sirine. To se pravi, ce je se tako cudno, se potem naredi vse dobro. Res je bilo zreti v to modro sirino in premisljevati o poti, ki sem jo naredila.
Mislim, da me je ta pot naredila se mocnejso, bolj samozavestno, dala mi je sirino. Moram reci, da sem ponosna nase, da mi je to sami uspelo.Vendar imam zeljo, da kaj podobnega se dozivim, ker kaj takega na nobenem klasicnem dopustu, pa naj bo se lepse ne mores doziveti.
Jutri pa z busom do Santiaga, potem pa na bus za Sevillo in naprej Granada, kjer se bom srecala z mozem, mu padla v objem in novimdogodivscinam naproti. Caka me kolesarjenje po Andaluziji,upam, da imam se kaj moci.