20. dan

No pa je dan, ko sem prisla v Santiago.Zacela sem zjutraj v temi, en dan prej sem si  kupila novo baterijo, pa kaj veliko ni pomagala. Z velikim veseljem sem hodila in komaj cakala, da uzrem Santiago. Ko sem  prisla do mesta so mi kar solze sle, ni se dalo nic pomagat, res bila sem presrecna. Edina vreme mi ni in vsem nam, ki smo se blizali katedrali ni bilo naklonjeno, rahlo je dezevalo. Do cerkve je bilo kljub vseeno prekrasno. Ko sem jo zagledala, zdela se mi je carobna, velika in skrivnostna.Od takrat naprej pa je bilo stalno nekaj narobe. Nisem in nisem nasla urada za potrdilo romarjev, pa sem stalno sprasevala in sla velikokrat mimo tistih vrat. Kosem skoraj ze obupala sem koncno nasla tisti vhod, dobila potrdila, oddala nahrbtnik, ker z njim na smes v katedralo. V tisti  zmedi in nervozi si nisem vzela za oblec in ne za pit, kar se mi je v katedrali mascevalo. Zeblo me je, slabo mi je bilo, tako da sem morala iti prej ven in nisem videla kadila, kako gre po cerkvi. Drugace me je pa prevzelo petje sestre v cerkvi in so solze kar sle po licih. Ko sem prisla malo k sebi sem sla ponovno v cerkev, si jo v miru pogledala, malo posedela, potem pa malo okoli.Privoscila sem si odlicno torto, za 2 nasi in je kar padla dol.
Odlocila sem se, da bom sla v Finistero kar z busom, ker sem bila preutrujena, da bi prisla do 1. alberga. Na postaji zvem, da gre bus sele ob 7-ih, kar je prepozno in tuhtam, kako naprej. Tam se seznanim z dvema Holandcoma, ki pravita, da gresta v Muxsio, pa si pravim, grem pa se jaz, jutri pa pes do Finistere. Muxia je prelepa, vendar, ker sem priskla z busom, nisem imela pravice spati v albergu, kljub temu, da sem prehodila tisti dan 20 km. Kar zjokala sem se tam, da nisem vec pelegrina, ampak turist. Dobila sem lustno sobico pri zelo prijazni gospe.