Spomin na camino

Moram reči, da sen te dni z mislimi eno leto nazaj, ko sem hodila po caminu, neprestano mi misli uhajajo in se spominjajo čudovitih trenutkov romarske poti. Prav iz nostalgije sen prebrala dnevnik in si rekla, da moram kaj dopisat.Nič nisem napisala od zadnjega dne moje poti, kljub temu , da sem takoj odpotovala v Granado in naslednje dni kolesarila po Andaluziji, stalno sem si govorila, daj uredi to, pa mi je čas uhajal, potem pa je toliko časa minilo, da sem si rekla, da pa sedaj ni več to. Ja lansko leto se mi je veliko dogajalo, camino, Andaluzija, Hvar junija- brez njega ne morem, kolesarjenje ob Donavi od izvira do Bratislave, drugič od izvira do Mauthausna, vmes je bilo kolesarjenje ob Innu.Nakar je sledila še okrogla obletnica in leto se je počasi izteklo.
Za cilj sem si zadala, da bom prišla do Santiaga od doma po etapah in letos naj bi sledila Francija in počasi naj bi se odpravljaja na pot, vendar sedaj ne bo nič, ker sem se odločila za operacijo krčnih žil, eno nogo so mi rihtali prejšnjo soboto, drugo mi bodo to soboto, potem še 6 tednov nogavice in že bo konec maja. Tako, da bo nadaljevanje jeseni ali drugo pomlad.
To vem , da bo treba iti, zakaj bo treba iti, pa ni odgovora.Tudi po isti poti bi šla še enkrat, da si osvežim spomine, pa zaključek ni bil ravno tak...
Malo nostalgije ne škodi, vendar poti za naprej  tudi morajo biti, življenje prehitro mine, da bi živel iz dneva v dan, šel poleti na morje in to bi bilo vse.

Se za konec

Vsem hvala,ki ste me spodbujali, mislili name, mi kaj napisali, posiljali prelepe sms. Kaj vec pa ko pridem domov in uredim misli.

21. dan

Spala sem odlicno, lepo v postelji z lepo posteljino, ne v spalki. Zjutraj se je naredil precudovit dan, vendar se jekmalu obrnilo vse na glavo. V Spaniji zjutraj vse spi in sem morala cakati, da odprejo kaksen bar, da kaj pojem,  ker potemna poti ni nic. Pot do Finistere nisem, nisem nasla in mi je skoraj 1 ura sla in nekaj km brez veze. Ko koncno najdem pravo pot, pa se vreme zacne spreminjati, zacne pihati, nebo crno in sem si rekla, kaj bo pa sedaj saj moram 30 km prehoditi. No vreme res ni bilo prijazno, stalno je po malo dezevala in z morja je pihal mocan veter, tako da od te poti ni bilo tistih lepot, kot so napovedovali, pa tudi ni tako dobro oznacena, da sem parkrat zavila narobe in hodila nazaj, nagrada pa je bila, da sem morala cez eno manjso reko kar broditi, ker je voda prekrila vse kamne, nic ni bilo prijetno. Vsa premrazena, mokra sem prisla v Finistero, tukaj pa se je ponovila vcerajsnja pesem, nisem mogla spati v albergu, ker nisem imela stemplja,klju temu, da sem prehodila 30km, kako pa naj ga imam, ce mi ga upravnik alberga ni dal, za zjokat.Poiskala sem sem si drugo prenocisce, se stusirala, spravila k sebi, potem pa odsla do rta Finistere- 3,5 km do tja. Vse ne more biti slabo, ko sem prisla do tja se je naredilo cudovito pozno popoldne.Vsedla sem se na eno skalo nad sirnim oceanom in uzivala ob gledanju te sirine. To se pravi, ce je se tako cudno, se potem naredi vse dobro. Res je bilo zreti v to modro sirino in premisljevati o poti, ki sem jo naredila.
Mislim, da me je ta pot naredila se mocnejso, bolj samozavestno, dala mi je sirino. Moram reci, da sem ponosna nase, da mi je to sami uspelo.Vendar imam zeljo, da kaj podobnega se dozivim, ker kaj takega na nobenem klasicnem dopustu, pa naj bo se lepse ne mores doziveti.
Jutri pa z busom do Santiaga, potem pa na bus za Sevillo in naprej Granada, kjer se bom srecala z mozem, mu padla v objem in novimdogodivscinam naproti. Caka me kolesarjenje po Andaluziji,upam, da imam se kaj moci.

20. dan

No pa je dan, ko sem prisla v Santiago.Zacela sem zjutraj v temi, en dan prej sem si  kupila novo baterijo, pa kaj veliko ni pomagala. Z velikim veseljem sem hodila in komaj cakala, da uzrem Santiago. Ko sem  prisla do mesta so mi kar solze sle, ni se dalo nic pomagat, res bila sem presrecna. Edina vreme mi ni in vsem nam, ki smo se blizali katedrali ni bilo naklonjeno, rahlo je dezevalo. Do cerkve je bilo kljub vseeno prekrasno. Ko sem jo zagledala, zdela se mi je carobna, velika in skrivnostna.Od takrat naprej pa je bilo stalno nekaj narobe. Nisem in nisem nasla urada za potrdilo romarjev, pa sem stalno sprasevala in sla velikokrat mimo tistih vrat. Kosem skoraj ze obupala sem koncno nasla tisti vhod, dobila potrdila, oddala nahrbtnik, ker z njim na smes v katedralo. V tisti  zmedi in nervozi si nisem vzela za oblec in ne za pit, kar se mi je v katedrali mascevalo. Zeblo me je, slabo mi je bilo, tako da sem morala iti prej ven in nisem videla kadila, kako gre po cerkvi. Drugace me je pa prevzelo petje sestre v cerkvi in so solze kar sle po licih. Ko sem prisla malo k sebi sem sla ponovno v cerkev, si jo v miru pogledala, malo posedela, potem pa malo okoli.Privoscila sem si odlicno torto, za 2 nasi in je kar padla dol.
Odlocila sem se, da bom sla v Finistero kar z busom, ker sem bila preutrujena, da bi prisla do 1. alberga. Na postaji zvem, da gre bus sele ob 7-ih, kar je prepozno in tuhtam, kako naprej. Tam se seznanim z dvema Holandcoma, ki pravita, da gresta v Muxsio, pa si pravim, grem pa se jaz, jutri pa pes do Finistere. Muxia je prelepa, vendar, ker sem priskla z busom, nisem imela pravice spati v albergu, kljub temu, da sem prehodila tisti dan 20 km. Kar zjokala sem se tam, da nisem vec pelegrina, ampak turist. Dobila sem lustno sobico pri zelo prijazni gospe.

19. dan

Spala sem obupno, v soba je bila polna, pa vse zabunkano in sem mogla iz spalne vrece, do te noci sem imela vedno cez spalko se deko ali pa celo dve.Ce bi bile vse noci take, se ponoci ne bi spocila in seveda cez dan tudi- manj km. Tako, da sem vstala ze ob pol sestih, tukaj se dan zacne delati po sedmi uri.Kmalu za mano vstane tudi Spanec in skupajn odideva v popolni temi ob pol sedmih. Pa to noc sem zapravila baterijo, nekam mi je padla in nisem jo nasla, tako da je bilo kar pestro, on pa je tudi ni imel, zanimivo, pot je sla po gozdu in bi bilo fino, ce bi bil sedaj asfalt, vendar nikoli ni tako kot si zelimo. Lepo sva prisla do Melide, kjer sem jaz sla na kavo, on pa naprej.Zjutraj me je bolela glava, nic dobro se nisem pocutila, vendar po kavi in pecivu je bilo dobro, verjetno sem bila cudna od slabe noci oz. slabega zraka.Zjutraj sva odsla v dezju, vendar je kmalu ponehal in naredil se je prekrasen dan. Hodi se veliko po gozdu, zelo veliki listavci in stalno malo gor in malo dol.
Kmalu se mi bo izteklo, kar ne morem verjeti, da sem pred vrati Santiga in da je tako hitro slo.Za mojo moc ima zasluge tudi Kalisce, ki me je naucilo, da grem lahko tudi sama od doma, da grem ko je grdo vreme in je vseeno ali pada dez ali sneg.Svoje pa je naredilo tudi 12 ur Kalisca.
No, kje sem, v Pedrouzi -mislim da je bilo 44 km in jutri Santiago in upam, da mi bo uspelo, da bom  ob 12. pri masi. Drzite pesti zame.

18. dan

Ta dan je bil prav cuden, odsla sem skoraj se v temi in bo dobrih 10. minutah dez, kmalu je ponehal, vendar to se je pojavljalo preko celega dne, dez in sonce in sploh nisi vedel, kako se obleci. Rekla sem si, pa me vreme res preiskusa in zopet se je pojavil strah, ce se moj prehlad in kaselj razvije v kaj bolj neobetavnega.Jemala sem  lekadole in to po 2 hkrati. No dan se je kar lepo obrnil, spoznala se enega Avstralca.
Vceraj  in danes se pojavljajo drugacni peligrini,, brez rukzaka, urejeni, taksiji kar vozijo gor in dol, ker jih veliko opravi pot od Sarrie naprej in tudi stikov ne iscejo, tako da se tisti, ki hodimo dalj casa kar iscemo. Dan sem zakljucila v Casanovi, kjer ni bilo nobenega bara in tudi ne trgovine. Spanec o katerem sem ze pisala se je dogovoril, da je prisel po nas avto in nas peljal par km dalec na vecerjo, zanimiva druscina, Spanci, Korejca in jaz. Vecerjali smo odlicno in to zajcka, Korejka je samo gledala in je rekla, da pa ona tega ne bo.Ona mi je hotela dati tudi zdravila, ker je rekla, da zelo grdo kasljam.Korejec pa je bil na poti v Spanijo v Sloveniji in je rekel, da je prelepa.Za vecerjo smo skupaj s prevozom dali po 8 evrov. Ni veliko.

17.dan

Malo za nazaj.V Fonfrii je prav lusten alberg,vendar, kar precej velik, tam sem se seznanila z Avstralcem, zanimivo od kod dalec prihajajo ljudje.Spala sem zopet kar dobro in se zbudila v precudovito jutro in v takem jutru zaceti dan je prelepo.Pogled na hribe je bil enkraten. Ta dan so moje misli kar tavale in sprasevale in iskale odgovorov- od kje imam tako moc in voljo, zakaj vedno hocem kaj novega.Mislim, da sem mocno voljo dobila po mami, zvedavost pa po atu in to je moja kombinacija.Vedno sem zelela vedeti, kaj je za ovinkom, za tistim hribom, vedno nekaj vec kot vecina , zato me tudi vsak ni razume.
Pot sem koncala v Mercadoiru -45 km. Tam sem se srecala s Spancem po 6. dneh in ni mogel verjeti, kako sem lahko tako hitra,Alberg ima kar nekaj prostorov, tako da sem zopet spala sama in bilo je kar prav, ker sem kasljala kot slon in tako drugih nisem motila.