Spomin na camino

Moram reči, da sen te dni z mislimi eno leto nazaj, ko sem hodila po caminu, neprestano mi misli uhajajo in se spominjajo čudovitih trenutkov romarske poti. Prav iz nostalgije sen prebrala dnevnik in si rekla, da moram kaj dopisat.Nič nisem napisala od zadnjega dne moje poti, kljub temu , da sem takoj odpotovala v Granado in naslednje dni kolesarila po Andaluziji, stalno sem si govorila, daj uredi to, pa mi je čas uhajal, potem pa je toliko časa minilo, da sem si rekla, da pa sedaj ni več to. Ja lansko leto se mi je veliko dogajalo, camino, Andaluzija, Hvar junija- brez njega ne morem, kolesarjenje ob Donavi od izvira do Bratislave, drugič od izvira do Mauthausna, vmes je bilo kolesarjenje ob Innu.Nakar je sledila še okrogla obletnica in leto se je počasi izteklo.
Za cilj sem si zadala, da bom prišla do Santiaga od doma po etapah in letos naj bi sledila Francija in počasi naj bi se odpravljaja na pot, vendar sedaj ne bo nič, ker sem se odločila za operacijo krčnih žil, eno nogo so mi rihtali prejšnjo soboto, drugo mi bodo to soboto, potem še 6 tednov nogavice in že bo konec maja. Tako, da bo nadaljevanje jeseni ali drugo pomlad.
To vem , da bo treba iti, zakaj bo treba iti, pa ni odgovora.Tudi po isti poti bi šla še enkrat, da si osvežim spomine, pa zaključek ni bil ravno tak...
Malo nostalgije ne škodi, vendar poti za naprej  tudi morajo biti, življenje prehitro mine, da bi živel iz dneva v dan, šel poleti na morje in to bi bilo vse.