Se za konec

Vsem hvala,ki ste me spodbujali, mislili name, mi kaj napisali, posiljali prelepe sms. Kaj vec pa ko pridem domov in uredim misli.

21. dan

Spala sem odlicno, lepo v postelji z lepo posteljino, ne v spalki. Zjutraj se je naredil precudovit dan, vendar se jekmalu obrnilo vse na glavo. V Spaniji zjutraj vse spi in sem morala cakati, da odprejo kaksen bar, da kaj pojem,  ker potemna poti ni nic. Pot do Finistere nisem, nisem nasla in mi je skoraj 1 ura sla in nekaj km brez veze. Ko koncno najdem pravo pot, pa se vreme zacne spreminjati, zacne pihati, nebo crno in sem si rekla, kaj bo pa sedaj saj moram 30 km prehoditi. No vreme res ni bilo prijazno, stalno je po malo dezevala in z morja je pihal mocan veter, tako da od te poti ni bilo tistih lepot, kot so napovedovali, pa tudi ni tako dobro oznacena, da sem parkrat zavila narobe in hodila nazaj, nagrada pa je bila, da sem morala cez eno manjso reko kar broditi, ker je voda prekrila vse kamne, nic ni bilo prijetno. Vsa premrazena, mokra sem prisla v Finistero, tukaj pa se je ponovila vcerajsnja pesem, nisem mogla spati v albergu, ker nisem imela stemplja,klju temu, da sem prehodila 30km, kako pa naj ga imam, ce mi ga upravnik alberga ni dal, za zjokat.Poiskala sem sem si drugo prenocisce, se stusirala, spravila k sebi, potem pa odsla do rta Finistere- 3,5 km do tja. Vse ne more biti slabo, ko sem prisla do tja se je naredilo cudovito pozno popoldne.Vsedla sem se na eno skalo nad sirnim oceanom in uzivala ob gledanju te sirine. To se pravi, ce je se tako cudno, se potem naredi vse dobro. Res je bilo zreti v to modro sirino in premisljevati o poti, ki sem jo naredila.
Mislim, da me je ta pot naredila se mocnejso, bolj samozavestno, dala mi je sirino. Moram reci, da sem ponosna nase, da mi je to sami uspelo.Vendar imam zeljo, da kaj podobnega se dozivim, ker kaj takega na nobenem klasicnem dopustu, pa naj bo se lepse ne mores doziveti.
Jutri pa z busom do Santiaga, potem pa na bus za Sevillo in naprej Granada, kjer se bom srecala z mozem, mu padla v objem in novimdogodivscinam naproti. Caka me kolesarjenje po Andaluziji,upam, da imam se kaj moci.

20. dan

No pa je dan, ko sem prisla v Santiago.Zacela sem zjutraj v temi, en dan prej sem si  kupila novo baterijo, pa kaj veliko ni pomagala. Z velikim veseljem sem hodila in komaj cakala, da uzrem Santiago. Ko sem  prisla do mesta so mi kar solze sle, ni se dalo nic pomagat, res bila sem presrecna. Edina vreme mi ni in vsem nam, ki smo se blizali katedrali ni bilo naklonjeno, rahlo je dezevalo. Do cerkve je bilo kljub vseeno prekrasno. Ko sem jo zagledala, zdela se mi je carobna, velika in skrivnostna.Od takrat naprej pa je bilo stalno nekaj narobe. Nisem in nisem nasla urada za potrdilo romarjev, pa sem stalno sprasevala in sla velikokrat mimo tistih vrat. Kosem skoraj ze obupala sem koncno nasla tisti vhod, dobila potrdila, oddala nahrbtnik, ker z njim na smes v katedralo. V tisti  zmedi in nervozi si nisem vzela za oblec in ne za pit, kar se mi je v katedrali mascevalo. Zeblo me je, slabo mi je bilo, tako da sem morala iti prej ven in nisem videla kadila, kako gre po cerkvi. Drugace me je pa prevzelo petje sestre v cerkvi in so solze kar sle po licih. Ko sem prisla malo k sebi sem sla ponovno v cerkev, si jo v miru pogledala, malo posedela, potem pa malo okoli.Privoscila sem si odlicno torto, za 2 nasi in je kar padla dol.
Odlocila sem se, da bom sla v Finistero kar z busom, ker sem bila preutrujena, da bi prisla do 1. alberga. Na postaji zvem, da gre bus sele ob 7-ih, kar je prepozno in tuhtam, kako naprej. Tam se seznanim z dvema Holandcoma, ki pravita, da gresta v Muxsio, pa si pravim, grem pa se jaz, jutri pa pes do Finistere. Muxia je prelepa, vendar, ker sem priskla z busom, nisem imela pravice spati v albergu, kljub temu, da sem prehodila tisti dan 20 km. Kar zjokala sem se tam, da nisem vec pelegrina, ampak turist. Dobila sem lustno sobico pri zelo prijazni gospe.

19. dan

Spala sem obupno, v soba je bila polna, pa vse zabunkano in sem mogla iz spalne vrece, do te noci sem imela vedno cez spalko se deko ali pa celo dve.Ce bi bile vse noci take, se ponoci ne bi spocila in seveda cez dan tudi- manj km. Tako, da sem vstala ze ob pol sestih, tukaj se dan zacne delati po sedmi uri.Kmalu za mano vstane tudi Spanec in skupajn odideva v popolni temi ob pol sedmih. Pa to noc sem zapravila baterijo, nekam mi je padla in nisem jo nasla, tako da je bilo kar pestro, on pa je tudi ni imel, zanimivo, pot je sla po gozdu in bi bilo fino, ce bi bil sedaj asfalt, vendar nikoli ni tako kot si zelimo. Lepo sva prisla do Melide, kjer sem jaz sla na kavo, on pa naprej.Zjutraj me je bolela glava, nic dobro se nisem pocutila, vendar po kavi in pecivu je bilo dobro, verjetno sem bila cudna od slabe noci oz. slabega zraka.Zjutraj sva odsla v dezju, vendar je kmalu ponehal in naredil se je prekrasen dan. Hodi se veliko po gozdu, zelo veliki listavci in stalno malo gor in malo dol.
Kmalu se mi bo izteklo, kar ne morem verjeti, da sem pred vrati Santiga in da je tako hitro slo.Za mojo moc ima zasluge tudi Kalisce, ki me je naucilo, da grem lahko tudi sama od doma, da grem ko je grdo vreme in je vseeno ali pada dez ali sneg.Svoje pa je naredilo tudi 12 ur Kalisca.
No, kje sem, v Pedrouzi -mislim da je bilo 44 km in jutri Santiago in upam, da mi bo uspelo, da bom  ob 12. pri masi. Drzite pesti zame.

18. dan

Ta dan je bil prav cuden, odsla sem skoraj se v temi in bo dobrih 10. minutah dez, kmalu je ponehal, vendar to se je pojavljalo preko celega dne, dez in sonce in sploh nisi vedel, kako se obleci. Rekla sem si, pa me vreme res preiskusa in zopet se je pojavil strah, ce se moj prehlad in kaselj razvije v kaj bolj neobetavnega.Jemala sem  lekadole in to po 2 hkrati. No dan se je kar lepo obrnil, spoznala se enega Avstralca.
Vceraj  in danes se pojavljajo drugacni peligrini,, brez rukzaka, urejeni, taksiji kar vozijo gor in dol, ker jih veliko opravi pot od Sarrie naprej in tudi stikov ne iscejo, tako da se tisti, ki hodimo dalj casa kar iscemo. Dan sem zakljucila v Casanovi, kjer ni bilo nobenega bara in tudi ne trgovine. Spanec o katerem sem ze pisala se je dogovoril, da je prisel po nas avto in nas peljal par km dalec na vecerjo, zanimiva druscina, Spanci, Korejca in jaz. Vecerjali smo odlicno in to zajcka, Korejka je samo gledala in je rekla, da pa ona tega ne bo.Ona mi je hotela dati tudi zdravila, ker je rekla, da zelo grdo kasljam.Korejec pa je bil na poti v Spanijo v Sloveniji in je rekel, da je prelepa.Za vecerjo smo skupaj s prevozom dali po 8 evrov. Ni veliko.

17.dan

Malo za nazaj.V Fonfrii je prav lusten alberg,vendar, kar precej velik, tam sem se seznanila z Avstralcem, zanimivo od kod dalec prihajajo ljudje.Spala sem zopet kar dobro in se zbudila v precudovito jutro in v takem jutru zaceti dan je prelepo.Pogled na hribe je bil enkraten. Ta dan so moje misli kar tavale in sprasevale in iskale odgovorov- od kje imam tako moc in voljo, zakaj vedno hocem kaj novega.Mislim, da sem mocno voljo dobila po mami, zvedavost pa po atu in to je moja kombinacija.Vedno sem zelela vedeti, kaj je za ovinkom, za tistim hribom, vedno nekaj vec kot vecina , zato me tudi vsak ni razume.
Pot sem koncala v Mercadoiru -45 km. Tam sem se srecala s Spancem po 6. dneh in ni mogel verjeti, kako sem lahko tako hitra,Alberg ima kar nekaj prostorov, tako da sem zopet spala sama in bilo je kar prav, ker sem kasljala kot slon in tako drugih nisem motila.

16. dan

Dan se je zacel kar lepo, dvigovale so se megle in napovedovale lep dan, le da je bilo spet malo bolj mrzlo jutro.Glede na to, da je bilo vceraj veliko asfalta, sem ga danes pricakovala manj, ker sem sla spet v hribe na O Cebreiro, vendar ni bilo tako, slabih 20 km sem krevsala po njem, sele potem pa se je zacela hribovska pot, prav uzivala sem, ker hribi so zame in mi je prav lepo slo. Malo pred vrhom sem sla na caj, niso imeli ruma, na vrhu se na en caj, da se ne prehladim, voda mi ni pasala.O Cebreiro je prav zanimiv, par hisic, lepa cerkev na visini 1296m. Ker nisem karte dobro pogledala, sem bila prav presenecena, da sem se kar hodila gor, malo dol in spet gor, tako da je bila pot kar malo naporna. Pokrajina je prelepa, hribov se in se, na najvisjih predelih pa se sneg. Dan je bil prijetno topel. Prisla sem do Fonfrie in naredila 40 km. Alberg je kar velik in kar nekaj nas je, vendar sami novi, tudi od vceraj nobenega znanega obraza.
Med potjo sem veckrat pomislila, da bo te prijetne poti zelo hitro konec, ce me bojo angeli se naprej varovali. Danes sem v cerkvi prizgala sveco z namenom, da se zahvalim, da me tako varujejo in naj me lepo pripeljejo do cilja
Vsem hvala, ki mi posiljate sms, zelo prijetno jih je prebrati, se posebno ko je dovolj hoje in hvala tudi tistim, ki pa se spomnijo name.

15.dan

Spala sem v Molinaseci in to prav slabo, ker me je zdeloval prehlad, zamasen nos, vrocina in celo noc sem tuhtala, kaj se bo iz tega izcimilo. No zjutraj najprej lekadol in to kar 2, potem pa sem pocasi prihajala k sebi Zajtrkovala sem v albergu in potem naprej proti Ponferadi. Do mesta je bil sam asfalt in potem se velik krog po mestu, mesto kot izumrlo, ura pa se je blizala deseti, Spanci pozno vstajajo. Stari del mesta je lep, ima ogromno trdnjavo, lepo cerkev. Se naprej iz mesta je bil sam asfalt, vendar sem ga kar lahko prenasala, ker je bila lepa pokrajina. Koncno sem prisla do pomladi, na drevesih listi, vse v cvetju, tako da mi je bolo prav toplo pri srcu. Moje srce je pelo in sem kar pozabila na moje krehanje. Prisla sem do Pereje, kjer je bil prav mrzel alberg, zato sem pri vecerji narocila caj z rumom, vino sedaj odpade. Spala sem odlicno, kljub temu, da je soba bila polna. Malo zatem, ko sem prisla v alberg je zacelo dezevati, jaz pa sem mislila najprej se naprej, torej sem se kar dobro odlocila. Ta dan sem naredila 37 km, vedno naredim se kaksen ovinek, da je malo dalj - seveda ne hote.

14. dan

Ce se malo dotaknem vcerajsnjega dne.Spala sem v super albergu, sama, tako, da me je upravnica kar malo crkljala, znala je anglesko in sva kar malo poklepetali, ne vem od kod sem jemala angleske besede, ampak je kar slo, ce je potrebno, kar pridejo.
Zjutraj sem imela super zajtrk, vsaj zame, sadje, potem pa na pot. Danes je bilo prav lepo, hribovsko, povzpela sem se na 1460m, sla mimo znamenitega kriza, kjer odlozis svoj kamen in s tem svoje tezave.Jaz sem ga odlozila z namenom, da je tam kamen z nasega dvorisca.Ko sem se spuscala sem sla skozi zelo lepe vasi, pot se je kar strmo spuscala in ce bi bilo to vceraj, ne vem , kako bi slo navzdol. Pokrajina je bila prelepa, zelo zelena, vseh zelenih odtenkov.Prisla sem do Molinaseca in naredila po mojih izracunih okoli 40 km, ko gledas te km, povsod drugace pise, jaz gledam po mojem vodicu.Danes sem spoznala Finko, je tudi sama, malo pred ciljem bi zasla, ce jo ne bi opozorila, kar ni mogla verjeti, da je zavila na napacno pot. Ko sem v prisla v mesto, sem celo vecnost iskala alberg. V kraju so imeli festo, parado, bili v svojih nosah. Malo sem se prehladila, drugace pa je vse vredu.

13.dan

Spala sem res sama v sobi, samo domacini so imeli v baru zurko, tako, da je bilo do polnoci kar precej glasno, no odpocila sem se in ko sem zjutraj obula cevlje, je bilo vse ok.Ce hodis veliko po asfaltu, se res pozna in vceraj je bil Leon, lepo mesto, bolj mi je bil vsec kot Burgos,bila sem v treh cerkvah, katedrala mi je bila zelo vsec. 8 km od Leona se pot razdeli in jaz sem si izbrala varianto in s tem kak km vec, ker je pot sla ob cesti, vendar sem imela veliko asfalta, kar mi pa seveda ni dobro. Vseeno sem kar vredu prisla na cilj in pred koncem je slo, da se je kar kadilo za mano. Prehitela sem ene Spanke in ena od njh je zecisto postrani hodila.To se za vceraj-
Danes sem imela bolj malo pocitka, ker na moji poti 15 km ni bilo naselja in se ko sem prisla v Hospital de Orbigo je bil bar na zacetku, kjer se nisem ustavila, potem pe nic vec se nadaljnih 13 km.Danes se odlocim za direktno pot, vendar res ob glavni cesti ni fino hoditi, je bolje narediti kak km vec. Bila pa je vseeno ena dobra stvar, naenkrat se cesta sprazne, letijo policisti in kmalu za njimi avtomobili s kolesi in za njimi kolesarji, mogoce je bil kaksen nas.Malo pred Astorgo, sem sla v en bar, kjer sem si privoscila sendvic in sok, potem sem bila kot nova.Ko pridem ven, vidim pred seboj Nemca, ki sem ga vceraj spoznala, ga dohitim in skupaj prideva v Astorgo- res je lepo mesto, mislim, da sem prav videla- muzelj pelegrinov, cudovito katedralo,vsaj od zunaj, ker notri je nisem videla, ker je bila zaprta.
Ogledam si karto, noge so bile ok, in si pravim, 12 km, bo se slo.Figole, pride tako grd crn oblak, da sem samo gledala, kdaj bom pod streho in prisla do lustnega alberga v Murias de Rechvaldo, kjer gospodinja govori celo anglesko.Odlocam se za tiste alberge, kjer lahko tudi vecerjam, ce se le da..Tukaj sem sama, z Nemcem sva se v Astorgi zgresila.On hodi isto pot kot jaz 3 dni vec in je bil vceraj prav zacuden, kosem mu rekla, da je moj 12. dan.

Na poti je zelo veliko Nemcev in Avstrijcev, tudi mladih kar veliko, precej Anglezev, Francozov.Italijanov nisem nic videla, domacinov je bilo okoli praznikov veliko, sedaj jih tudi ni vec toliko, presenecena sem bila, da je toliko Korejcev-studentje, spoznala sem se eno Kanadcanko in enega Danca in Estonko. Ta mi je ob slovesu rekla, ko sva si zazeleli bon camino, da sem res izredno mocma zenska. Nisem si mislila, da imam toliko moci, zgleda, da sem morala priti sem da sem to spoznala in upam da bom to svojo moc uporabila doma, se bolj pa odlocnost kar se tice moje nadaljne poklicne poti.
Drugace se vedno uzivam, imam se lepo in vse sprejmem za dobro, doma sem popolno drugacna.
Drugace sedaj prav lepo dezuje in jaz sem varno pod streho.
Lep pozdrav vsem, ki to prebirate, sms ne pisem veliko, rada pa jih dobim, velikokrat se zgodi, da ravno ob pravem casu.
Se to, da ne bo kdo mislil, da je to cisto enostavna zadeva, klju temu, da meni gre, mogoce prav zaradi pozitivne energije, ki je v meni.

11. in 12. dan

Samo na kratko: včeraj 44,5km  in sem prišla so Puente Villarente. Vreme je zelo mrzlo in vetrovno. Večji del poti sem hodila z Estonko, ki je vedela zame. Rekla mi je, če sem jaz ta Slovenka, ki veliko hodi. Danes pa sem prehodila 34km, precej težkih. Bilo je zelo veliko asfalta in me je kar zmahalo. Med potjo je prišel za mano tudi tisti Avstrijec in sva malo poklepetala in je šlo takoj lažje naprej. Sem v prijetnem albergu, sama v sobi, tako da bom krasno spala.
Cao

10. dan

Moj 10. dan, to pa je ze nekaj in razdalja je tudi kar velika, kar zadovoljna sem, da sem delala daljse etape, ker za naprej obljubljajo nekaj dezja. Bomo videli. Prisla sem do Sahaguna, kjer sem v enem velikem novem albergu, na zunaj izgleda kot en grad. Skrbi me, kako bo ponoci, ker je to zelo velik prostor z visokim stropom, sedaj grejejo, vendar bolj malo se ogreje.
Zjutraj sem zacela ob pol osmih, v pekarni vzela malo malice, ker 18 km ne bo nic. Vendar, ce jo imam, jo komaj kaj probam. Hrane s seboj skoraj nikoli ne nosim, vstavim se v 1. vasi, kjer grem na kavo in si se kaj vzamem, potem naredim se eno pavzo, da si preluftam noge, kaj popijem, mogoce kaj pojem, potem pa do cilja. Ponavadi niti tocno ne vem, kje bo cilj, odvisno od moje moci, ali pa ce mi ni alberg vsec, sem tudi ze sla naprej, ceprav sem bila ze popisana za spanje-Tosantos, kjer mi ni bil vsec ne upravnik, se manj pa prostor za spanje.
Teh 18 km se je kar vleklo, ker je zopet posteno pihalo, pa na zacetku je bil asfalt, pa tudi kasneje makadam, ki je bil zoprn za hodit, ker je bil na novo posut. Naprej pa je bilo boljse. Ta slavna ravnina se je koncala in svet okoli se je malo spremenil. Tako, da je bilo razpolozenje takoj boljse, tudi kaksno sem zapela, saj slisal me ni nihce. Sahagun se lepo vidi s hriba, tako kot Burgos, vendar je prihod v mesto bistveno lepsi, saj je pot lepo speljana po makadamu.
Za naprej nic ne racunam, koliko je se. Pogledam samo za tisti dan.
Se vedno se imam lepo, dolgcas mi ni, dan se zelo hitro obrne. Ko hodim mi misli prosto hodijo in glava je odprta in tudi zato je lepo, ko pa si doma si vpet v vsakdanje zivljenje.
No dovolj.
Pozdrav vsem

9. dan Itero de la Vega -Carrio de las Condes

Se kar lepo napredujem, nimam tezav. V Iteru sem spet zelo dobro spala, ker sva bila v sobi samo 2 in ni bilo nobenega smrcanja, razen, ce je bilo moje, to pa ne vem. V sobi je bil Avstrijec, ko mu povem, da sem Slovenka, se zasmeji in pokaze na mojo zastavo in pokaze fotoaparat, slikal me je, zastava pa lepo plapola. Dan je bil tako kot vsak, zelo mrzel, s tem da je pihal se zelo mocan veter in je bilo zelo mrzlo, tako da sem se pogosto ustavljala v barih, da sem se malo pogrela. Koncala sem po 34 km, ker je naslednji alberg bil sele cez 18 km, kar je tudi najvecja razdalja med albergi. Ta alberg v Corrion de las Condesu mi ni bil prevec vsec, vendar je bila noc se kar mirna in ne prevec mrzla. Mraza imam pocasi dovolj, vendar se kar bo.

6.- 8.dan

Spet sem tu, to je sicer moj osmi dan, ko se javljam.
Walk.si- nic ne pretiram, kramljam s sopotniki, res pa je, ce bo slo tako naprej, bo kmalu konec.
Feodor, moj sopotnik je delal toliko km kot jaz, ocitno je imel hudo smolo.
Mateja, tukaj je res prelepo in mogoce bos kdaj hodila tu, samo mocna zelja mora biti.

6.dan sem spala v Santo Domingu de la Calzada, kje je zelo lepo urejen alberg, velike prostorne spalnice, lepi sanitariji, sodobna kuhinja. Spala sem dobro.Vstala sem z velikim vprasanjem, kaj bo z mojim sopotnikom. Kmalu je prislo negativno sporocilo in sprasevala sem se, kaj bi storila jaz, ce bi bila v podobnem polozaju. Tako, da sem se do 1. vasi, kjer si privoscim kavo in kaj za podzob, kar vlekla. Pridem do vasi, kjer se ustavim v trgovini, ki je tudi bar. Takih trgovin pri nas ni vec, izza pulta, zraven pa se postrezejo s kavo, naredijo sendvic. Tu sem poklicala mojo drago prijateljico, ki je praznovala lepo obletnico in obedve sva malo smrk smrk. Od tu dalje je pa slo super, pot je bila lepa, sicer v blizini ceste, vendar okolica prelepa. Cesta pa res prometna, sami tovornjaki. V Belorade sem si v prijetnem albergu privoscila sladoled, preluftala noge, potem pa naprej. V popoldanskih urah, je na poti bolj malo romarjev, vendar ta dan, jih je kar nekaj bilo. Prehitela sem Korejce in eden se mi je prikljucil in stekla je debata, kje sem zacela, kako mi gre, in ko povem, se ni mogel zacuditi, oni so bili 10. dan na poti, jaz 6. Vprasa me, ce imam otroke in rece mi, ce sem, kaj svoje moci prenesla na otroke, pravi, da mocne mame to znamo. Lea, Jure, a to drzi, na kar me vprasa, ce sta kaj ponosna name. Mislim, da malo sta. Nakar mu povem, da sem uciteljica in pravi, da sem sigurno dobra, no si mislim, bila sem, saj mislim. Tukaj mi je bilo kar malo hudo, kako se vcasih zakoni z nami igrajo. Ko pridemo do alberga, kjer mslim prenociti, me pa kar odnese naprej. Svet se je malo dvignil in hodila sem po prelepi planoti, slabe tri ure cisto sama. Prespala sem v san Juan de Ortega, kjer je bilo zelo mrzlo, urejen pa je bil pod kritiko, vendar navecerjala sem se odlicno. Spala sem dobro.
Ta dan sem naredila skoraj 50 km.

7. dan sem sla iz San Juan de Ortega do Rabe de las Calzados in naredila 40 km, ki so bili bistveno tezji, kot en dan prej, ker je bilo ogomno asfalta. Burgos zagledas s planote, potem pa hodis, hodis, ne zmanjka. Katedrala je prelepa in te res prevzame. Ker je bil moj pocitek katedrala, sem se res privlekla do cilja in se vode mi je zmanjkalo in noge so mi cisto zakuhale. Rekla sem si, Zdravka jutri pa po pameti. Spala sem v prijetnem albergu, kjer sem tudi vecerjala in zajtrkovala in to sama v sobi, brez cepkov v usesih, tako, da se je splacalo malo vec hoditi.

8. dan sem prisla do Itero de la Vega in je bilo spet  40 km, vendar cisto drugacnih, kot en dan prej, bilo je prelepo, dan je bil cudovit, pokrajina skoraj ravna, rahlo valovita, lepo zelena in noge so kar sle.
Jutra so zelo mrzla, potrebne so rokavice, cez dan je pa vroce in zvecer se ohladi. Zaenkrat vreme super.
.
.

6. in 7. dan

Zdravka sporoča: 6 dan prehodila skoraj 50km v lepi pokrajini, noge so me kar nesle, tako da sem prvotni cilj še podaljšala. Danes - 7. dan pa je druga pesem. Šla sem skozi Burgos, kjer je bilo ogromno asfalta, ki uničijo stopala. Prehodila malo čez 40km in prišla do Rabe de las Calzadas. Zmanjkalo mi je tudi pijače, zato sem se skoraj privlekla do alberga. Vendar je sedaj vse ok, jutri pa bom malo upočasnila. Skušam priti do interneta. Danes spim sama v sobi, kar je super in se bom lahko dobro odpočila, da bom jutri kot nova.

5.dan

Nisem kar utihnila, do sedaj so pisali doma, ker nisem bila pri racunalniku. Zaenkrat mi gre dobro, pocutim se odlicno, kakor da bi imela krila. Prvi dan je bilo 47 ali 48 km, kar tezkih, ce ne bi bila navajena Kalisca in vseh razmer, bi mi bilo kar tezko. Pot sva zacela v dezju, kmalu je zacel sneg, pihal je zelo mrzel veter, skratka orenk zima, pa se videlo se je slabo, spredaj nikogar, zadaj nobenega, ker sva na poti vse prehitela, Miha pa seveda se mene. V Roncevalles sem prisla cisto primrznjena, se ogrela v baru ob kaminu, nato pa naprej do Zubirija, kjer je bil 1. alberg zaseden, 2. je bil pa bolj tako in noc je bila kar mrzla.
 
2. dan sem zacela s hojo ob pol osmih , bilo je zelo mrzlo, kar zanohtalo se mi je.Vendar se kmalu naredil zelo lep dan, samo blata je bilo v izobilju do Trinidad de areja. Naprej do Pamplone je bil sam asfalt in se je takoj cutilo na nogah.Od Pamplone se svet dviguje do veternic in spomenika romarjem, pogled nazaj je bil prelep. Spust naprej je bil pa malo cuden, noge kar niso ubogale. Mislila sem priti do Punta la Reine in ko sem v Obanusu zagledala Miha sem bila prav vesela. Prenocila sva v lustnem albergu, vecerjala v baru, kjer je bila daljsa miza za romarje in kdor je prisel je prisedel in kmalu smo govorili vseevropski jezik, bilo je prav prijetno. Ta dan sva naredila 42 km.

3. dan Obanos-Los Arcos-47

Bila je kar dolga, vendar ce hodis cel cel dan kar lepo gre, ker sedaj, ko se ni sezona ti ni potrebno hiteti, da dobis prenocisce. Res si ne predstavljam, kako je v sezoni, ko je polno ljudi, vroce je in tudi verjetno se ne spi dobro, ker je v sobah vec ljudi, zraka pa bolj malo in se ne mores dobro spociti. Mislim, da sem si izbrala kar dober cas, saj tako sedaj mislim.

4. dan Los Arcos- Navarette- 42-43 km

Vceraj mi je bila najtezja etapa do sedaj, ker je bilo zelo veliko asfalta. Zjutraj, ko zacnes s potjo je zelo lepo pogledati kolono romarjev, ko hodimo eden za drugim in ce gres malo hitreje kot vecina, marsikaj vidis. Vecina jih dela zelo kratke etape 20 - 25 km. Jaz enostavno ne vem, kaj bi potem pocela pol dneva. Popoldne, ko hodis pa ne vidis skoraj nobenega vec in si sam in sirna spanska pokrajina. Tukaj res vidis sirino, obseznost pokrajine. Moram reci , da prav uzivam, ko hodim in opazujem svet okoli sebe, tudi kaksno zapojem, saj me nihce na slisi, ce ni prevec lepo. Vazno je, da je meni. To kar sem sedaj napisala pomeni, da ne hitim, samo dolgo hodim, gledam okoli sebe, uzivam v naravi, res je prelepa, stalno se ustavljam in slikam. Lepo, pravim si, da imam dobre angele, ki me cuvajo.

5.dan Navarette - Santo Domingo de la Calzada

Dan se ni prav lepo zacel, ker je Miha mocno bolelo koleno, ze en dan prej je omenjal, da ga boli. Prisla sva skupaj do Najere, kjer ni mogel vec nadaljevati s potjo in je ostal tam in sedaj vprasanje, ce bo se lahko nadaljeval, jaz sem mu rekla, naj se vozi kaksen dan ali dva in ce se bo umirilo lahko nadaljuje. Se vedno pa gre kasneje lahko domov. Meni je slo v redu, danes precej boljse, pokrajina je cudovita. Vreme kar malo prehladno, precej vetra, ce pa posije sonce pa je kar toplo. Alberg tukaj je zelo velik, zelo lepo urejen. Sedaj bom morala koncati, caka me tusiranje, pranje in vecerja, mi ze kar kruli po zelodcu, ker cez dan bolj malo jem. Hrane ne nosim s seboj, ko kaj rabim grem iskat, imam pol litra vode.
Ker hitim, je lahko kar nekaj napak
Vsem lep pozdrav, ker nisem vsak dan pri racunalniku, bi bila vesela sms sporocil.

2. dan romanja

Ko sem se zjutraj odpravila na pot, sem za seboj slišala glasove Miha. Spet sva se srečala po tistem, ko sva se včeraj razšla. On je prenočil v sosednjem albergu. Pot je potekala brez težav, bilo je lepo vreme in prelepa pokrajina. Miha mi je zopet ušel, jaz pa sem nadaljevala s svojim tempom. Malo pred Puente La Reina sem ga zagledala s pivom v roki in sem tudi jaz zaključila pot. Za nama je v tem dnevu  44km, skupaj 91km. Skupaj sva povečerjala in se malo pogovarjala z ostalimi romarji, kateri nama niso verjeli, da sva toliko prehodila in so naju hecali, da se voziva z avtom. Počutim se super in sem vesela, da sem se odločila za to pot.

Lp

Prihod v S. Jean Pied de Port

3. aprila sva z Mihom prispela v S. Jean Pied de Port ob 19.30 in si poiskala prenočišče v cerkvenem albergu. Naslednje jutro sva štartala ob 6.00. Na poti sva doživela različne vremenske razmere, od snega, dežja, sonca, vetra in blata. Na nekaterih predelih je bilo do 10cm snega. Nekje na poti, sva se z Mihom razšla, ker je šel malo hitreje. Po 47km (dveh etapah) sem prispela na cilj, v mesto Zubiri, kjer sem dobila prenočišče in večerjo. Pri večerji sem dobila celo steklenico vina, ampak so mi rekli, da mi ni potrebno cele spiti, če ne morem. :) Ljudje so zelo prijazni in ustrežljivi. Sedaj pa grem na počitek in naslednji dan novim zmagam naproti.

Romanje v Santiago

Končno. Po neštetih kombinacijah grem jutri na pot. Potujem z vlakom, skupaj z enim fantom iz Ljubljane - spoznala sva se na forumu, ker je fino, da z nekom potuješ do izhodišča, urediš uvodne formalnosti, potem pa vsak po svojih željah oz. sposobnostih.
Odputujem z vlakom iz Ljubljane ob 15.25, nato pa za Munchen - Paris, kjer je potrebno iti z metrojem na drugo železniško postajo za Bayonne, nato še na avtobus za St.Jean Pied de Port. Tako, da naj bi bila na izhodišču po planu v soboto3.4. ob 19.30. Bomo videli, če bo vse tako kot je napovedano.
Nahrbtnik je skoraj že napolnjen in bo imel brez hrane in pijače dobrih  8 kg.

Sedaj pa še nekaj o kombinacijah. Letos je sveto leto in se pričakuje še 1x več ljudi kot ponavadi, zato si nisem želela iti po klasični francoski poti v mesecu maju. Premišljevala sem o portugalski, seviljski, camino norte. Glava je bila prepolna od vseh naštetih kombinacijah. Odločitev je padla, ko sem se seznanila z Mihom in tudi datum njegovega odhoda mi je zelo ustrezal, ker imam namen po končani poti pridružiti se Kolomanovim kolesarjem, ki bodo takrat kolesarili po Andaluziji in se z njimi vrniti domov.

Moj cilj je prehoditi francosko pot od SJPDP, ki je na francoski strani Pirenejev do Santiaga de Compostele in še naprej do Finisterre - konca sveta, kar bo naneslo skoraj 900 km.

Ko bom imela možnost, bom napisala kaj novega o moji poti in doživetjih.